Kaj pa, če ti ni treba najprej urediti vsega, da lahko začneš živeti?

Včasih si rečem, da bom nekaj naredil, ko bom bolj pripravljen. Ko bom manj živčen, bolj samozavesten, ko bom imel več časa ali ko bom končno uredil še tisto, kar mi že mesece visi nad glavo. Saj je razumljivo, kajne? Lepo je biti pripravljen. Težava pa je, da se vedno najde še nekaj, kar bi bilo treba urediti. Cilj se premika, življenje pa medtem teče naprej.

Tudi sam sem si dolgo predstavljal, da moram najprej uspeti v poslu, urediti finance in postaviti življenje na trdne temelje, šele potem pa lahko razmišljam o resni zvezi. Najprej moram dokončati aplikacijo, razviti posel, postati bolj zadovoljen sam s sabo … in potem? Potem se bo verjetno našel še kakšen pogoj. 😅 V zadnjem času pa se sprašujem, zakaj bi moral čakati, da bo vse popolno, preden si dovolim spoznati nekoga in z njim morda zgraditi nekaj lepega. To ne pomeni, da praktične stvari niso pomembne. Pomeni le, da mi ni treba imeti vsega že urejenega, da si lahko želim bližine.

Podobno je tudi z drugimi stvarmi. Včasih moraš narediti korak, čeprav te je strah, in šele potem ugotoviš, kako naprej. Lahko poskusiš nekaj novega in ugotoviš, da ni zate. Tudi to je izkušnja, ne neuspeh. Še vedno imam cilje, še vedno so stvari, ki mi povzročajo težave, in še vedno se učim. Ni se vse čudežno spremenilo. Morda pa mi ni treba čakati, da bom popolnoma pripravljen. Morda sem lahko dovolj pripravljen že za prvi korak. Ostalo bom ugotovil sproti. ❤️