Ko nekaj, kar počnemo za veselje, postane še ena obveznost na seznamu.

Rad gledam filme in serije. Nekoč sem si ogledal tudi po tri filme na dan. Potem sem število zmanjšal na dva, kar se je sprva zdelo nenavadno. Saj sem še vedno gledal ogromno filmov — pa vendar sem imel občutek, da sem nekaj spremenil, kot da bi moral upravičiti, zakaj sem naredil manj. Sčasoma sta dva filma na dan postala nova rutina, ki se je držala več mesecev.

In potem se zgodi, da sem utrujen ali preprosto nisem razpoložen za dva filma. Saj bi bil eden čisto dovolj. Morda bi raje gledal serijo ali počel kaj drugega. Toda sprememba rutine se lahko zdi nenavadno neprijetna, kot da sem nekaj izpustil ali naredil narobe. Nihče mi ne postavlja teh pravil. Sam sem si jih izmislil, pa se jih vseeno držim.

Težava nastane, ko začnem nekaj početi zato, ker imam občutek, da moram, ne zato, ker si tega želim. Če to traja dovolj dolgo, lahko celo začnem zameriti dejavnost, v kateri sem prej užival. Hobi se spremeni v službo, le da sem si tokrat sam svoj šef in zaposleni, ki ga priganja. In očitno tudi kadrovska služba ne opravlja svojega dela. 😅

🧩 Ni treba, da je vsak dan enak

Rutina mi lahko pomaga. Lepo je imeti nekaj znanih navad in stvari, ki se jih veselim. Ni pa treba, da se jih držim za vsako ceno. En dan si lahko ogledam dva filma, drug dan enega, tretji dan pa nobenega. Film ne bo užaljen, seznam pa bo preživel. 🎬

Še vedno se učim, da mi ni treba vsakega hobija spremeniti v projekt z načrtom, cilji in dnevno kvoto. Včasih je dovolj, da počnem nekaj zato, ker mi je všeč.

Hobi naj bi bil del mojega življenja, ne še ena služba, v kateri si ne znam vzeti prostega dne. ❤️