Ko nekaj, kar počnemo za veselje, postane še ena obveznost na seznamu.

Rad gledam filme in serije. Nekoč sem si ogledal tudi po tri filme na dan. Potem sem število zmanjšal na dva, kar se je sprva zdelo nenavadno. Saj sem še vedno gledal ogromno filmov — pa vendar sem imel občutek, da sem nekaj spremenil, kot da bi moral upravičiti, zakaj sem naredil manj. Sčasoma sta dva filma na dan postala nova rutina, ki se je držala več mesecev.

In potem se zgodi, da sem utrujen ali preprosto nisem razpoložen za dva filma. Saj bi bil eden čisto dovolj. Morda bi raje gledal serijo ali počel kaj drugega. Toda sprememba rutine se lahko zdi nenavadno neprijetna, kot da sem nekaj izpustil ali naredil narobe. Nihče mi ne postavlja teh pravil. Sam sem si jih izmislil, pa se jih vseeno držim.

Težava nastane, ko začnem nekaj početi zato, ker imam občutek, da moram, ne zato, ker si tega želim. Če to traja dovolj dolgo, lahko celo začnem zameriti dejavnost, v kateri sem prej užival. Hobi se spremeni v službo, le da sem si tokrat sam svoj šef in zaposleni, ki ga priganja. In očitno tudi kadrovska služba ne opravlja svojega dela. 😅

🧩 Ni treba, da je vsak dan enak

Rutina mi lahko pomaga. Lepo je imeti nekaj znanih navad in stvari, ki se jih veselim. Ni pa treba, da se jih držim za vsako ceno. En dan si lahko ogledam dva filma, drug dan enega, tretji dan pa nobenega. Film ne bo užaljen, seznam pa bo preživel. 🎬

Še vedno se učim, da mi ni treba vsakega hobija spremeniti v projekt z načrtom, cilji in dnevno kvoto. Včasih je dovolj, da počnem nekaj zato, ker mi je všeč.

Hobi naj bi bil del mojega življenja, ne še ena služba, v kateri si ne znam vzeti prostega dne. ❤️

Kaj pa, če ti ni treba najprej urediti vsega, da lahko začneš živeti?

Včasih si rečem, da bom nekaj naredil, ko bom bolj pripravljen. Ko bom manj živčen, bolj samozavesten, ko bom imel več časa ali ko bom končno uredil še tisto, kar mi že mesece visi nad glavo. Saj je razumljivo, kajne? Lepo je biti pripravljen. Težava pa je, da se vedno najde še nekaj, kar bi bilo treba urediti. Cilj se premika, življenje pa medtem teče naprej.

Tudi sam sem si dolgo predstavljal, da moram najprej uspeti v poslu, urediti finance in postaviti življenje na trdne temelje, šele potem pa lahko razmišljam o resni zvezi. Najprej moram dokončati aplikacijo, razviti posel, postati bolj zadovoljen sam s sabo … in potem? Potem se bo verjetno našel še kakšen pogoj. 😅 V zadnjem času pa se sprašujem, zakaj bi moral čakati, da bo vse popolno, preden si dovolim spoznati nekoga in z njim morda zgraditi nekaj lepega. To ne pomeni, da praktične stvari niso pomembne. Pomeni le, da mi ni treba imeti vsega že urejenega, da si lahko želim bližine.

Podobno je tudi z drugimi stvarmi. Včasih moraš narediti korak, čeprav te je strah, in šele potem ugotoviš, kako naprej. Lahko poskusiš nekaj novega in ugotoviš, da ni zate. Tudi to je izkušnja, ne neuspeh. Še vedno imam cilje, še vedno so stvari, ki mi povzročajo težave, in še vedno se učim. Ni se vse čudežno spremenilo. Morda pa mi ni treba čakati, da bom popolnoma pripravljen. Morda sem lahko dovolj pripravljen že za prvi korak. Ostalo bom ugotovil sproti. ❤️

Ko želiš nekomu odgovoriti, pa ti je najtežje narediti prvi korak.

Včasih dobim sporočilo od nekoga, s katerim se želim pogovarjati. Nič neprijetnega ni v njem, odgovor imam skoraj že v glavi, pa vendar sporočilo ostane neodgovorjeno. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar, ampak ker se moram ustaviti, preusmeriti pozornost in se spraviti k pisanju. Sam odgovor bi morda vzel tri minute. Toda najti moč, da ga sploh začnem pisati, je lahko precej težje.

Potem mine dan, morda dva, in z vsakim dnem postane odgovor nekoliko večja obveznost. Začnem se počutiti nevljudno, ker druga oseba čaka, čeprav verjetno medtem živi svoje življenje in ne strmi neprestano v telefon. 😂 Zdaj ne odlašam več samo s pisanjem odgovora, ampak se moram spoprijeti tudi z občutkom krivde, da ga nisem napisal že prej. In tako nekaj, kar bi lahko uredil v nekaj minutah, po nepotrebnem zaseda prostor v moji glavi več dni.

Seveda je lepo biti odziven in ljudem pokazati, da nam je mar. Tudi obveznosti do drugih so pomembne. Toda to, da mi je nekdo pomemben, še ne pomeni, da moram biti vedno takoj na voljo. Še vedno se učim najti ravnotežje med tem, da stvari opravim, in tem, da od sebe ne zahtevam, da jih opravim vse takoj. Včasih je odgovor čez nekaj dni še vedno dober odgovor. In čeprav se moram včasih kar malo poriniti, da začnem, si lahko vsaj neham očitati vsako zamudo. ❤️

Ko v težkih trenutkih izgubimo pogled na stvari, ki so se nam še včeraj zdele pomembne.

Ko sem v dobrem obdobju, imam načrte. Razmišljam o projektih, ki jih želim dokončati, stvareh, ki jih želim preizkusiti, ljudi, ki jih želim spoznati. Prihodnost se zdi odprta, cilji pa dosegljivi.

Potem gre nekaj narobe.

Včasih je to resna težava, včasih pa nekaj tako banalnega, kot je paket kave, ki naj bi bil dostavljen, pa ga ni nikjer. In nenadoma se svet skrči.

Vse zunaj trenutne težave postane oddaljeno. Načrti, ki so se mi še včeraj zdeli smiselni, se zdijo nedosegljivi. Stvari, ki so me veselile, izgubijo svoj pomen. Težko si predstavljam prihodnost, ki se mi je še pred kratkim zdela vredna truda.

Kot da bi se okoli mene spustila gosta megla. Vem, da je svet tudi zunaj nje, vendar ga ne vidim več. 🌫️

Ko se megla nekoliko razkadi, pa se pogled odpre. Spet vidim pot naprej, načrte, možnosti in stvari, ki se jih lahko veselim. Včasih se celo pokaže mavrica. 🌈

Megla ne pomeni, da je vse izginilo. Spremeni le to, koliko lahko vidim.

Najbolj neprijetno je, da se v tistem trenutku ta pogled zdi povsem resničen. Težko se spomnim, kako sem razmišljal, ko mi je šlo bolje. Težko verjamem, da bi se lahko čez nekaj dni spet veselil svojih načrtov.

Toda ko se počutje izboljša, se pogosto vrne tudi širša slika. Projekti so spet zanimivi, načrti spet smiselni, prihodnost pa ni več videti tako zaprta.

Morda moji cilji niso izginili. Morda jih v tistem trenutku preprosto ne morem več jasno videti.

Tega še ne znam vedno preprečiti. Vem pa, da mi ni treba vsake odločitve o svoji prihodnosti sprejeti ravno takrat, ko je megla najgostejša.

Včasih je dovolj, da počakam, naredim naslednji majhen korak in si pustim čas, da se pogled spet razjasni. Ni mi treba danes videti celotne poti. ❤️

Ko je že vsega preveč, je lahko še majhna težava kaplja čez rob.

Naročil sem kavo. Spremljal sem dostavo in se veselil paketa, ki naj bi prispel tisti dan. Nato je sledilo obvestilo, da je bila pošiljka dostavljena.

Samo da je ni bilo nikjer. 🤨

Dostavnega vozila, ki sem ga morda opazil, ni bilo več, čeprav sem šel ven in počakal. Sledilnik pa je samozavestno trdil, da je vse opravljeno. Paket je očitno dosegel kvantno stanje: hkrati dostavljen in izgubljen. 😂

Seveda bi bilo treba ugotoviti, kaj se je zgodilo. Poklicati dostavno službo, razložiti težavo in se prebiti skozi postopek iskanja paketa.

Toda takrat sem bil že tako naveličan nenehnega truda in težav, da se mi je zdel že sam klic skoraj nemogoč. Resno sem razmišljal, da bi se sprijaznil z izgubljenim denarjem, samo da mi ne bi bilo treba telefonirati.

Predstavljaj si, da ti je lažje sprejeti izgubo denarja kot opraviti en telefonski klic. Od zunaj se to morda zdi nesmiselno. Meni pa se je takrat zdelo kot manj naporna možnost.

Na srečo se je zgodba razpletla brez klica. Soseda je poklicala mojo mamo, ker je imela moj paket. Odprla ga je, saj je pričakovala podobno veliko pošiljko zase, nato pa ugotovila, da kava ni njena. 😂☕

Kriza je bila rešena. Kava je bila doma, jaz pa sem se lahko oddahnil.

🧩 Včasih ni težava samo v težavi

Ko imamo dovolj energije, lahko nepričakovan zaplet rešimo, zavijemo z očmi in nadaljujemo dan.

Ko smo že izčrpani od vsega, kar zahteva naš trud, pa je lahko še ena majhna ovira preveč. Ne zato, ker bi bila sama po sebi tako velika, ampak ker nam zmanjkuje energije za spopadanje z njo.

Včasih ni najtežje rešiti težave. Najtežje je zbrati dovolj moči, da se je sploh lotimo.

In če se ti je že zgodilo, da si zaradi na videz nepomembne stvari skoraj obupal, se ti ni treba takoj obsojati. Morda si imel takrat preprosto že vsega preveč.

Dobra novica je, da ni nujno, da se vsaka zgodba konča tako, kot se zdi v najtežjem trenutku. Včasih se stvari razpletejo nepričakovano. Včasih potrebujemo pomoč. In včasih potrebujemo predvsem nekaj časa, da si naberemo moči za naslednji korak. ❤️

Skriti napor za vsakdanjim opravilom

Kako lahko petminutna opravila zahtevajo precej več kot pet minut razmišljanja.

Saj je samo telefonski klic. Kaj pa je to takega?

Pokličeš restavracijo, poveš, kaj želiš naročiti, počakaš na dostavo in plačaš. Nekaj minut, pa je stvar urejena.

Toda kaj, če moraš že pred klicem premisliti, kaj boš rekel, kako bo pogovor potekal in kaj vse bi lahko šlo narobe?

Kaj, če te skrbi tudi čakanje na dostavo, ker ne veš natančno, kdaj bo prišla? In kaj, če se moraš poleg tega ukvarjati še z vprašanjem, ali boš sploh lahko plačal s kartico?

Nenadoma naročanje hrane ni več samo naročanje hrane. Postane majhen projekt, ki zahteva pripravo, načrtovanje in nekaj poguma.

📋 Načrt operacije: naročilo hrane

Današnja naloga: poklicati restavracijo Gverk, naročiti hrano in jo prevzeti ob dostavi.

Faza	Predvideno trajanje	Stopnja zahtevnosti
Telefonski klic in naročilo	Do 2 minuti	Rahlo zastrašujoče
Čakanje na dostavo	Odvisno od dostave	Pravi končni šef
Spremljanje kamere in poslušanje zvokov	Do prihoda dostavljavca	Način stalne pripravljenosti
Prevzem hrane in plačilo	Do 2 minuti	Zadnji obračun
Vrnitev domov s hrano	Upajmo, da takoj	ZMAGA! 🏆

Skupno trajanje dejanske interakcije? Morda pet minut.

Čas, ki ga lahko porabim za razmišljanje, pripravo in čakanje? Bistveno več.

In ne, vmes mi ne bo treba reševati sveta. Samo naročiti bom moral piščančji dunajski zrezek s pomfritom in manjšo pico. 🍕🍟

Preprosto, kajne?

No, ne čisto.

🧠 Kaj vse se lahko zgodi v moji glavi?

1. Priprava na klic

Kaj bom rekel? Kako naj začnem? Kaj, če me ne bodo razumeli ali bodo postavili vprašanje, na katero ne bom pripravljen?

Morda si pogovor v mislih večkrat ponovim in vnaprej premislim celo o tem, kako bom odgovoril, če bo sogovornik rekel kaj nepričakovanega.

Vse to, še preden sploh pritisnem gumb za klic.

2. Sam klic

Zdaj je treba vse, kar sem vadil v glavi, dejansko izvesti.

Poslušati moram sogovornika, razumeti vprašanja, oblikovati odgovore in se sproti prilagajati pogovoru. Tudi če vse poteka brez težav, lahko takšna interakcija zahteva precej koncentracije.

Ko je klica konec, si lahko oddahnem.

Toda naloga še ni zaključena.

3. Čakanje na dostavo

Zdaj se začne druga faza operacije.

Kdaj bo prišel dostavljavec? Kaj, če pozvoni ravno takrat, ko bom v drugi sobi? Kaj, če ga ne bom slišal?

Zato spremljam kamero, poslušam zvoke in čakam. Tudi če se medtem ukvarjam z nečim drugim, del moje pozornosti ostaja usmerjen v možnost, da se bo nekaj zgodilo.

V ozadju ves čas teče program:

ČAKANJE_NA_DOSTAVO()

In ne, gumba za zaustavitev trenutno ni na voljo. 😂

4. Plačilo: zapleti, ki jih nihče ni naročil

Kaj, če ne bom mogel plačati s kartico?

Ali bo dostavljavec imel plačilni terminal? Bo naprava delovala? Kaj, če bo terminal odpovedal ravno takrat, ko ga bom potreboval?

Saj imam pri sebi tudi gotovino. Ampak kaj, če imam samo bankovec za 50 evrov in dostavljavec nima dovolj drobiža?

To se mi je že zgodilo pri drugih dostavah. Dostavljavec je moral poiskati drobiž in se nato vrniti, jaz pa sem moral čakati še dodatno.

Zdaj imam še eno izkušnjo, na podlagi katere lahko vnaprej razmišljam o novih zapletih.

Seveda ne vem, ali se bo kaj od tega dejansko zgodilo. Verjetno bo vse potekalo normalno.

Toda moja glava ne premleva samo tega, kaj se bo najverjetneje zgodilo. Ukvarja se tudi z vsem, kar bi se lahko zgodilo, in s tem, kako bi se na to odzval.

Tako se lahko preprosto plačilo spremeni v celo zbirko hipotetičnih scenarijev.

5. Končno je konec! 🏆

Hrana je prispela. Plačilo je opravljeno. Vrata so zaprta.

No, skoraj. Najprej se moram odpraviti še na dovoz in prevzeti naročilo.

Ko je hrana končno doma, mi ni več treba čakati, poslušati, spremljati kamere ali razmišljati o naslednjem koraku. Zdaj lahko v miru pojem svojo pico. 🍕

Čeprav se je vse skupaj končalo brez posebnosti, sem za to porabil precej več miselne energije, kot bi lahko sklepali samo po trajanju dogodka.

Drugi pogosto vidijo samo nekajminutni telefonski klic in prevzem hrane. Ne vidijo pa vsega razmišljanja, priprave, pričakovanja in napetosti, ki so spremljali ta proces.

🧩 Zakaj so lahko vsakdanje stvari tako naporne?

Pri meni se takšne skrbi lahko pojavijo že pri razmeroma preprostem opravilu. Pri drugih ljudeh je lahko podobno, čeprav so razlogi različni: socialna tesnoba, nepredvidljivost pogovora, senzorična preobremenjenost ali težave pri hitrem procesiranju informacij. Včasih se prepleta več dejavnikov.

Nekaterim avtističnim osebam lahko veliko energije vzamejo tudi situacije, v katerih morajo sproti razbirati neizrečena pričakovanja, se prilagajati sogovorniku ali se odzivati na nepričakovane spremembe.

To ne pomeni, da vsi avtistični ljudje doživljajo takšne težave ali da so te izkušnje omejene na avtizem.

Sam opažam, da me ne obremenjuje samo dejanska naloga, temveč tudi negotovost glede tega, kako bo potekala.

Včasih je ravno pričakovanje dogodka napornejše od dogodka samega.

Zmožnost nekaj narediti in količina energije, ki jo za to porabim, nista isto.

🌱 Ni treba, da je vsaka naloga preizkus vzdržljivosti

Če mi pripravljeni stavki, spletno naročanje ali vnaprej izbran način plačila olajšajo situacijo, jih lahko uporabim.

Ni mi treba vztrajati pri najtežjem načinu samo zato, da bi dokazal, da zmorem. In ni mi treba vsakič znova siliti v situacije, ki mi trenutno predstavljajo preveliko obremenitev.

Če sem danes poklical restavracijo, čeprav mi je bilo neprijetno, si lahko priznam, da sem naredil nekaj, kar mi ni bilo lahko.

Če sem naročil prek spleta, ker mi je tako lažje, je tudi to povsem v redu. In če sem se odločil, da naročilo počaka do jutri, se zaradi tega ni treba obsojati.

Življenje ni tekmovanje v tem, kdo lahko opravi največ vsakdanjih nalog z najmanj truda.

Včasih je že pet minut dovolj velik projekt. In ko je hrana končno doma, je zmaga še toliko slajša. 🍕🏆

Včasih pomaga že to, da preberemo izkušnjo nekoga drugega in ugotovimo, da nismo edini, ki se nam stvari zdijo težje, kot so videti od zunaj.

Na tem blogu bomo govorili o vsakdanjih izzivih, različnih načinih doživljanja sveta in majhnih trenutkih, v katerih se lahko prepozna marsikdo od nas. Brez potrebe, da bi imeli vse odgovore ali da bi bilo treba vse takoj popraviti.

Vesel sem, da si tukaj. ❤️