Ko želiš nekomu odgovoriti, pa ti je najtežje narediti prvi korak.

Včasih dobim sporočilo od nekoga, s katerim se želim pogovarjati. Nič neprijetnega ni v njem, odgovor imam skoraj že v glavi, pa vendar sporočilo ostane neodgovorjeno. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar, ampak ker se moram ustaviti, preusmeriti pozornost in se spraviti k pisanju. Sam odgovor bi morda vzel tri minute. Toda najti moč, da ga sploh začnem pisati, je lahko precej težje.

Potem mine dan, morda dva, in z vsakim dnem postane odgovor nekoliko večja obveznost. Začnem se počutiti nevljudno, ker druga oseba čaka, čeprav verjetno medtem živi svoje življenje in ne strmi neprestano v telefon. 😂 Zdaj ne odlašam več samo s pisanjem odgovora, ampak se moram spoprijeti tudi z občutkom krivde, da ga nisem napisal že prej. In tako nekaj, kar bi lahko uredil v nekaj minutah, po nepotrebnem zaseda prostor v moji glavi več dni.

Seveda je lepo biti odziven in ljudem pokazati, da nam je mar. Tudi obveznosti do drugih so pomembne. Toda to, da mi je nekdo pomemben, še ne pomeni, da moram biti vedno takoj na voljo. Še vedno se učim najti ravnotežje med tem, da stvari opravim, in tem, da od sebe ne zahtevam, da jih opravim vse takoj. Včasih je odgovor čez nekaj dni še vedno dober odgovor. In čeprav se moram včasih kar malo poriniti, da začnem, si lahko vsaj neham očitati vsako zamudo. ❤️