Ko se nekaj zgodi šele pozneje, pa ti misli o tem že zdaj preprečujejo, da bi se lotil česa drugega.

Včasih vem, da se bo nekaj zgodilo šele čez nekaj ur. Morda pridejo obiski, imam dogovor ali me čaka kakšna obveznost. Saj imam do takrat še dovolj časa, da bi lahko marsikaj postoril. Pa vendar se težko lotim česa, kar zahteva zbranost. Del mojih misli je že pri dogodku, ki se sploh še ni začel. ⏳

Še posebej zabavno je, kadar gre za nekaj, kar ni nujno neprijetno. Ljudje, ki pridejo na obisk, so lahko zelo prijetni, pa me lahko vseeno spravlja ob živce, da se je načrt spremenil in da ne vem čisto dobro, kako bo obisk potekal. Lahko se celo veselim srečanja, hkrati pa si želim, da bi imeli zanj vnaprej dogovorjen čas in da bi lahko do takrat normalno počel svoje stvari. Očitno lahko možgani hkrati odprejo več zavihkov, ne da bi vprašali, ali jih sploh potrebujemo. 😂

Tudi čas obvestila lahko naredi razliko. Če nekaj izvem v zadnjem trenutku, se nimam časa pripraviti in prilagoditi spremembi načrtov. Če pa za dogodek vem že dolgo vnaprej, imam toliko več časa za razmišljanje o vsem, kar bi se lahko zgodilo, kaj bi lahko šlo narobe in kako naj se na to pripravim. V enem primeru me preseneti, v drugem pa lahko o tem premlevam še ves teden. 😂

Včasih bi si želel ravno pravšnjo mero časa: dovolj, da se navadim na idejo, ne pa toliko, da iz nje v glavi ustvarim celovečerni film z več alternativnimi konci.

🧩 Čakanje ni vedno počitek

Od zunaj je morda videti, da imam na voljo nekaj prostih ur. Toda če se ves čas zavedam, da me pozneje nekaj čaka, teh ur ne doživljam nujno kot povsem svojega časa. Težko se poglobim v delo, težje se sprostim, včasih pa samo čakam, da bo dogodek končno mimo.

To ne pomeni, da ne maram ljudi ali da se ne znam prilagajati. Včasih potrebujem le več predvidljivosti in časa, da se na spremembo pripravim. In tudi če vem, da bo vse v redu, to še ne pomeni, da lahko preprosto izklopim misli in nadaljujem dan, kot da se nič ne bo zgodilo.

Morda mi ni treba vsake proste ure spremeniti v produktivno uro. Včasih je dovolj, da priznam, da me čakanje obremenjuje, in si ne očitam še tega, da vmes nisem naredil vsega, kar sem načrtoval. Dogodek bo prišel in minil. Potem pa bom spet imel svoj čas. ❤️